Da pravega kostanja (Castanea sativa) ne bomo imeli več v izobilju ni več znanstvena fantastika, temveč realno dejstvo. Gliva, ki jo imenujemo Cryphonectria parasitica, oziroma kostanjev rak, se je pojavila leta 1950 v Novi Gorici, le nekaj let pred tem so jo prvič opisali v Italiji, prinesli pa so jo iz Japonske ali Kitajske. V vsakem primeru, imamo jo tu in od petdesetih let dalje lahko vsako leto le opazujemo, kako mogočna drevesa kostanjev vztrajno propadajo. Ampak na našo srečo je ta gliva dobila virusno bolezen in okužena z virusi postane manj nevarna ali celo popolnoma neškodljiva. Tako se lahko okuženo drevo do neke mere opomore.
Vendar se zgodba tu ne zaključi. Naslov, ki krasi ta blog je več kot realen. V Slovenijo je prišla nova črna zgodba, ki bo uničila kostanje, ki so še ostali. Imenujemo jo KOSTANJEVA ŠIŠKARICA, oziroma Dryocosmus kuryphilus Yasumatsu. To drobno žuželko smo s cepiči iz Kitajske leta 2002 in nato s sadikami iz Italije prenesli leta 2004 v Slovenijo. Širi se izredno hitro. Verjetno pove že dovolj podatek, da je potrebovala le dobrih 8 let, da se je razširila iz območja Nove Gorice do osrednje Slovenije. Osebno sem jo prvič opazil v mesecu maju na območju Mlinš v občini Zagorje ob Savi.
Značilna zadebelitev ali šiška na poganjku kostanja
In zakaj je osa šiškarica sploh nevarna. V prvem letu osa zavrta v vegetativne brste in odloži jajčeca. Tako je v prvem letu po infestaciji skoraj nemogoče opaziti okužbo. Naslednjo leto se na okuženih delih pojavijo zadebelitve (šiške) iz katerih v maju ali juniju izletijo odrasle osice, ki ponovno odlagajo jajčeca na nove poganjke. Poganjki, ki so bili okuženi postopoma odmirajo, pri močni okužbi, pa lahko odmre celotno drevo. Kako velika bo škoda v gozdovih danes še ne znajo povedati. V nasadih maronov pa so že ocenili, da bodo izgube od 50-70%.
Prerez šiške v kateri je ličinka ose
Ampak, kot je v navadi v Sloveniji, noben medij temu ne posveča prevelike pozornosti. Nikjer ne vidiš opozorila o širjenju bolezni, nihče ne govori o tem. Le neko jesen se bomo vsi spraševali, kam so izginili vsi kostanji, ki smo jih tako radi nabirali.
Značilna šiška v mesecu maju ali juniju
Po eni strani razumem obnašanje današnjih potrošnikov, da temu ne posvečajo prevelike pozornosti. Ko sem zadnjič povprašal skupino srednješolcev, če vedo kaj so včasih jedli ljudje v jesenskem in zimskem času, ko pri nas še niso poznali krompirja in koruze, je bil odgovor vedno isti. Meso. Ampak temu ni bilo nikoli tako. V Sloveniji je bil velik delež prebivalstva odvisen od kostanja, katerega so nabirali še v ježicah, da so ga lahko shranili čez zimo. In če je bilo leto bogato s kostanjem, v deželi ni bilo lakote in obratno.
Kostanjeva šiškarica – Dryocosmus kuryphilus Yasumatsu
Danes radi govorimo o samooskrbi, ko vsi poudarjajo lastne vrtičke. Vendar veliko bolj pomembno bi bilo, da bi ohranili osnovni vir hrane, ki nam ga narava nudi v času najhujših katastrof. Kajti takrat ne bomo okopavali solat, niti ne bomo pasli krav. Takrat bomo le nemo zrli v prazne gozdove in se spraševali kaj pa sedaj?
VIRI – www.fu.gov.si
Komentar na “Ko ne bomo jedli več kostanja”
Zelo rada imam kostanj in ni mi všeč, da je tako…toda ali niso vse te bolezni in zajedavci tudi odraz porušenega ravnotežja v naravi, ki ga povzročamo ljudje s svojim nespametnim ravnanjem…super članek za razmislek.