V tem jesenskem času ni mogoče, da bi spregledala vzpenjavo jesensko lepotico, ki ji pravimo vejtičijeva divja trta oziroma povedano v vrtnarskem jeziku ~ “Partenocissus tricuspidatus” (botanično ime tricuspidata pomeni tri koničasta, kar se navezuje na samo obliko listov), kateri bom danes namenila nekaj besed.
Vejtičijeva divja trta obstaja že lep čas na naših trgih in se s tem pojavlja tudi na vrtnarijah in ostalih vrtnarskih centrih. Njen prvotni izvor izhaja iz vzhodne Azije, danes pa so jo kot okrasno rastlino raznesli že po celem svetu.
Skozi leta je ves čas enako priljubljena trajna vzpenjalka, ki raste s pospešeno hitrostjo in nas očara s svojimi živo rdečimi listi ter modrimi plodovi, ki so zbrani v manjše grozde v jesenskem obdobju in se razvijejo iz oplojenih cvetov. Sklop listov je intenzivno goste narave, tako, da zidove in škarpe povsem prekrije v živahne barve, ki se iz spomladanske sveže zelene poleti spreminja v temno zeleno in jeseni povsem pordeči. Listi so na dotik nekoliko “kosmati”.
Ozelenitev zidu z vejtičijevo divjo trto ob cesti pri cementarni v Trbovljah.
Prav takšna zasaditev je primerna za vse, ki si želite zakriti betonske ograje ali neprivlačne zidove, ki kazijo okolico vaših bivalnih površin. V primeru, da sadimo rastlino ob nekem objektu, jo posadimo približno meter od stene z majhnim naklonom na le to. Čez čas bo rastlina začela sama plezati in se oprijemati vertikalne površine, ki jo želimo ozeleniti, oživeti ali preprosto skriti. Pri oprijemanju ji pomagajo vitice z oprijemalnimi blazinicami. Steno bo povsem prekrila z listjem, pozno jeseni pa ga bo odvrgla, vendar se bo zgodaj spomladi ponovno olistala.
Glede sadilnega mesta ni zahtevna, ne odgovarja ji prostor kjer zastaja voda. Tudi če je ne bomo dognojevali, bo preživela, saj bo njen močen in globok koreninski sistem našel zaloge hrane v tleh. Raste s hudo vnemo, njene močne volje za obstanek je težko zaustaviti.
Rada ima svetla mesta, če pa jo bomo posadili v senco, bo hitro pognala proti svetlobi. Dobro prenaša tako nizke zimske temperature kot poletno vročino in sušo.
Zasaditev vejtičijeve divje trte na kolodvorski cesti v Zagorju. Rastline so dosegle v dveh dobrih mesecih višino, ki jo vidite na zgornji in spodnji fotografiji.
Potaknjence divje trte si lahko naredimo tudi sami. Preprosto odrežemo del starejšega poganjka spodaj pod in zgoraj nad kolencem ter ga enostavno potaknemo v zemljo. Če s temi stvarmi nismo vešči, lahko jeseni naberemo tudi jagode, ki niso užitne (v slast gredo samo nekaterim pticam) in jih takoj posejemo, spomladi pa poženejo številni poganjki, ki jih razsadimo in uporabimo naprej. Po vsej verjetnosti bomo v dveh letih pridobili že konkretne in krepke rastline.
Tina Juršič