Dragi moji, dopusti so mimo in skrajni čas je, da pridemo spet nazaj na stare tirnice. Danes bo tekla beseda o grmovnici, ki ni tako nepoznana med ljudmi in jo je lahko zaslediti v vrtovih. Tudi sama jo imam v kotičku domačega, cvetočega vrta.
Iz naslova je mogoče razbrati, da bo danes glavna tema bloga “Buddleja davidii” ali davidova budleja, kot ji nekateri pravijo. Ta čudovit grm ima več imen, med njimi je tudi metuljnik, ker so metulji in čebele nori nanj.
Vsi tisti, ki si želite grmovnico hitre rasti, je budleja primerna izbira. Je zelo nezahteven grm, ki ljubi sonce in dobro propustna tla. Barva cvetov je izvorno vijoličasta, pogosta je tudi bela. Sredi poletja in vse do jeseni se razvijajo v gostih socvetjih dehteči cevasti cvetovi, zgornja stran listov je zelena, spodnja je sivkasta zaradi laskov, sivi so tudi mladi listi na tej grmovnici. Spada med trajen, listopaden grm z lokasto upognjenimi vejami, ki se bohotijo na vse strani.
Budleja lahko doseže višino tudi do slabih štirih metrov, zato jo je potrebno redno obrezovati in pomanjševati, če si ne želimo te višine. Temeljni razlog za obrezovanje pa je, da lahko grmovnica razvije nove poganjke in cvetove ter od julija do septembra zasije v vijoličastih tonih na naših vrtovih. Tovrstno opravilo je primerno izvesti ob koncu meseca marca.
Razširja se s semeni, ki jih raznaša veter sem ter tja, sama semena pa imajo to zdržljivost, da prezimijo na rastlini.
Budleja je primerna za zasaditve na skalnjakih, za cvetoče žive meje ali kot samostojni grm na vrtu. Lepo se obnese tudi za rezano cvetje in nam tako krasi mizico v bivalnih prostorih. Jaz ga osebno raje pustim takšnega kot je in opazujem metuljčke, ki ga pridno obletavajo in mu delajo družbo skozi celo poletje.
Tina Juršič
