Preteklo je nekaj časa odkar sem bila nazadnje doma na obisku. Vmes sem se potepala na dopustu, službene obveznosti tudi zahtevajo svoj čas, tako kot vsaka stvar v življenju. Nekaj dni nazaj pa mi je le uspelo obiskati domače.
Kot ponavadi, pogledam kaj novega se dogaja na vrtu. Pa pravi moja mami naj pogledam kako velike so naše buče na kompostu. Skoraj me je kap. Zrasle so res v prave, “planinske” velikanke. Plodovi so ogromni, zdravega videza. Liste pa je načela pepelasta plesen, ki je najpogostejši problem pri bučah. Navadno gre za začasno stanje, ki je odvisno predvsem od vremena. Vroče in vlažno okolje namreč spodbuja razvoj te bolezni. Mile oblike plesni se popravijo ob izboljšanju vremena.
Buč na splošno ni težko vzgojiti. Pridelek si lahko povečamo z vzgojo iz samih sadik. Postopek je zelo enostaven in nezahteven. Prvi korak do uspeha je ta, da v posamezne sadilne lončke buče sejemo konec meseca aprila in v začetku maja, po eno do dve semeni na lonček in jih kasneje ne “pikiramo”. Potrebujejo le dovolj toplo (25°C) za kalitev in kasneje hladnejše okolje z dovolj svetlobe.
Močan koreninski sistem posameznih sadik spodbudimo na tak način, da setvene lončke najprej napolnimo s substratom samo do polovice. Ko sadika raste, substrat postopoma dodajamo in napolnimo do vrha. Če vzklijeta obe rastlini jih ne razsajamo, temveč kasneje skupaj presadimo na vrt. V začetku maja lahko sejemo semena tudi direktno na gredo, vendar bo posledično čas klitja nekoliko daljši.
Ko sadike buč presadimo na prosto, naj ne bodo starejše od enega meseca, ker drugače njihov koreninski sistem preveč preraste lonček s substratom. Presadimo na prosto okrog 15. maja in najkasneje do junija. Če nimamo obilne zastirke, jim pripravimo kompostne kupčke, kjer se bodo lahko pošteno ukoreninile.
Ena rastlina potrebuje najmanj dva kvadratna metra prostora, zato skrbno izbiramo prostor za setev, saj se pridno razraščajo. Najlažje jih je posaditi na konec gredic, kjer se lahko razraščajo in plazijo po travi, brez da bi zasedale prostor drugim vrtninam na vrtu.
Po presaditvi sadik na prosto, jih zalivamo vsak dan, dokler se le te dobro ne ukoreninijo. Med mladimi sadikami redno odstranjujemo pleveli, dokler sama rastlina ne preraste in prekrije talne površine. Že mesec pred presaditvijo na prosto je pametno zastreti gredo s kompostom, da zadržimo vlago v tleh. Kompost deluje na nek način kot spužva in hrani buče, da lahko razvijejo velike plodove.
Buče za uporabo sproti pobiramo, ko te dozorijo. Odvisno od sorte buč, plodove pobiramo od konca meseca junija in vse tja do oktobra. Buče za skladiščenje pobiramo konec septembra, da jih ne dobi zmrzal. V jesenskem času se tako listi, kot plazeča stebla osušijo in porumenijo. Na takšen način si lahko pomagamo, da vemo kdaj so buče dovolj zrele za pobiranje.
Poznamo več sort buč. Med seboj se razlikujejo po okusu, obliki, barvi, velikosti in namembnosti za našo uporabo. Jaz jih obožujem na krožniku kot kremno juhico, lepe pa so tudi za dekorativne namene ter za jesenske zasaditve v tem čudovitem času, ki trka na vrata.
Tina Juršič
